Ta
znameniti dan se je že začel še preden so se petelini začeli zbujati pokazatelji
novega dne. Zbrala sva se pred Hofer Postojna, kjer se nama je pridružil prof.
Simčič, ter smo nadaljevali to izjemo najino skoraj enomesečno popotovanje in
se odpeljali naproti letališču Marco Polo v Benetkah. Prispeli smo ravno v času
zbujanja petelinov. Med dvournim čakanjem za mene in za Matjaža na prvo
izkušnjo z dviganjem jeklene ptice med oblake. Ta preizkušnja ni bila tako strahotna
kljub deževnem vremenu, ki nas je spremljalo do prvega na srečo pristanka na Frankfurtsko
letališče.
V
Frankfurtu smo najprej poiskali vrata za naslednji polet do našega ciljnega gnezda
jeklenih ptic, Talina. Ko nas je iskanje stalo deset minut hoje po letališču
smo se odločili, da spijemo prvo jutranjo kavo (vsaj zame). Po uspešnem vnosu poživljajočega
kofeina smo se utaborili poleg gnezda kralja višav, ki nas je po dvournem sedenju
in dvajset minutni zamudi poneslo v Talin.
Ob
priletu v prestolnico te ravne snežene, primorske, baltske države Estonije, nas
je sreča vodila do glavne avtobusne postaje. Tam smo kupili vozovnico za cestni
vlak, ki nas je kasneje popeljalo do »ruskega« mesta Narva saj večina
prebivalcev ne zna govoriti estonščine. Med urnim čakanjem avtobusa smo si privoščilo
lokalno kosilo, ki pa presenetljivo ni izpraznilo denarnice za kar je bilo na
pladnju.
Ko
se je ura približevala tretji uri čez pol dneva, smo odšli na peron 5, kjer smo
se vkrcali na cestni vlak, ter s tem se podali na triurno popotovanje po pustni,
zasneženi, ravni pokrajini do Narve.
Na
cilji destinaciji nas je počakal koordinator g. Karen, ter naju je pripeljal do
najine skromne nastanitve, prof. Simčiča pa v King hotel. Pred najino
nastanitvijo smo počakali lastnico apartmaja, da nam je prišla odkleniti. Na hitro
nam je razkazala stanovanje.
Ko
sva vstopila v apartma sva se najprej še enkrat razgledala, se preoblekla in
odpravila v brezmejni svet sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar